V kinu

Film je, tako kot knjiga, stvar posameznikovega okusa. Meni je denimo nek film zelo  všeč, za nekoga drugega pa čisti poden. Ampak saj je vse okej, kajti raznolikost ohranja komunikacijo živo, stvari pa ostajajo zanimive. Všeč mi je film s kul likom, ki je drugačen, se bori za pravo stvar in pokaže tudi svojo ranljivo plat. Sledi nekaj mojih najljubših filmov, ki si jih vselej rada ogledam, znova in znova.

Dober, grd, hudoben. Film, ki me priklene pred ekran. V trilogiji filmov o Blondie-ju je Dober, grd, hudoben moj najljubši. V ospredju je seveda Clint Eastwood v vlogi Blondie-ja, ki je neverjetno kul v ponču, klobuku in svoji drži – mislim, da je prav Blondie nekakšen raison d’être tega filma. Eastwood se v vseh svojih filmih drži tako hladno, da te že privlači. Joe (Clint Eastwood) je lovec na glave, ki skupaj z izobčencem Tucom sklene zavezništvo. Ko komu teče v grlo, drug drugega rešujeta, skupaj pa se znajdeta v prenekateri zoprni situaciji. Filmski scenarij je minimalističen, sploh ni veliko govorjenja, gre bolj za geste in držo. Obožujem widescreen film z dobrim tempom, kakršen je Dober, grd, hudoben.

Dvoriščno okno. Redkokateri film Alfreda Hitchcocka je strel v temo. Vrtoglavico, Vrv in Dvoriščno okno umeščam med svoje najljubše filme. Hitchcockovi trilerji so napeti v dobrem smislu, mogoče sploh niso tako očitni, saj se začnejo s preprostimi druženji, pijačo in pokošeno travo, potem pa nekdo opazi nekaj nenavadnega in tu se prične napetost, zaradi katere postaneš radoveden. V Dvoriščnem oknu je James Stewart pustolovski fotograf Jeff, ki okreva po zlomu noge. Dnevi so dolgi in vroči, zato si sosedje stanovanja hladijo z odprtimi okni. Kaj počnejo sosedje? Neke noči med nevihto Jeffa prebudi sosedino kričanje. Jeffov fotografski objektiv, prava zverina, postane dober opazovalec; tudi Stella, ki Jeffa ohranja v dobri formi, in njegova punca Lisa (Grace Kelly) se zagrejeta za stvar in skupaj postanejo nekakšni detektivi, ki se zapletejo v skrivnost in zadeva se počasi začne odvijati. 

Pojmo v dežju. Poskočen film, po katerem si še sama rada zapojem kakšno pesmico. V tej komediji se Don, Kathy in Cosmo veselijo življenja, plešejo in pojejo iz vsega srca. Rdeča nit je predstavitev govorečih filmov, s tem pa zaton nemega filma; kako naj se liki prilagodijo in ustvarijo film, ki ni čista polomija? Obenem pa se v ospredje nežno postavijo glavni liki – Don, Cosmo in Kathy. Don je zvezda nemega filma, ki Kathy spozna na zasebni zabavi, ko skoči iz torte; po spletu nerodnosti in spletkarjenja s strani Line (porednica!) Don končno najde Kathy. Z njo in najboljšim prijateljem Cosmom Don načrtuje muzikal, ki bo hit. Nekaj mojih najljubših prizorov iz filma… Ko Don nekega deževnega večera pospremi Kathy domov, ne odpre dežnika. Zapoje pesem Singin’ in the Rain, ki v meni prebudi romantično dušo. Ali pa tistega poznega večera, ko prijatelji obupavajo nad polomom filma The Dueling Cavalier. Ko malicajo sendviče, ki jih poplaknejo z mlekom, se jim utrne zamisel in potem plešejo in pojejo Good Morning, ker se je začel nov dan. Kaj pa prizor, v katerem Don ni tako optimističen? In potem pride Cosmo in ga s pesmijo Make ‘Em Laugh znova navduši.

Med filmi, ki si jih tudi rada znova pogledam, so Sedem let v Tibetu in pa denimo Lawrence Arabski in Indiana Jones ali pa še kakšni drugi pustolovski filmi, pa Rambo in Umazani Harry; seveda pa bi lahko naštela še ne vem koliko filmov, ki si jih z veseljem ogledam, tudi modernih.