Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.
Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.
Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.
Komaj glas se dvigne nad šepet, tolaži me pridih večerne zarje, me je prevzelo morje zvezd, da v jasni noči sanjam samoto jesenskih brez? Trenutki so neskončni, kava se v skodelici ohladi, a dokler sanje še živijo, ptic bom jate v dlani ujela, upanju pustila pot v srce. Vsak srčni utrip povrne vandrajoče misli, polje klasja valovi, še zadnji utrinek večera usahne.