Tusi

Prvič sem te opazila nekega septembrskega dne, ko si stopala proti kompostniku. Tistega popoldneva smo te nahranili in najbrž smo prestali preizkus, saj si nas sprejela za svoje skrbnike. Veterinar ti je pravil Tusilca, mi pa smo te klicali Tusil, Tusi. Vsak dan sva se pozdravili kot pri Eskimih: s smrčkom si se mi približala in me pozdravila. Prosti čas si preživljala tako, da si se crkljala in sedela v naročju. G. ti je na skrivaj puščala salamo, ti pa si jo prinesla svojim mladičkom.

Ti sploh ne veš, ampak vsem nam si se vtisnila v srce. Hoteli smo, da bi ti to tudi čutila – vselej si bila z nami. Ko pogledam Mukija in Maksimo, v njunih očeh vidim tvoj odsev. V mojih mislih si – ti moja Tusi, s svojimi mandljevimi očmi…