Posts Tagged: risanje
Miselni nomad
Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.
Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.
Poetični Je Ne Sais Quoi
So stvari, ki mi vedno prijajo in poezija je ena od njih. Kot skrbno pripravljena formula dišave, ki s svojimi notami vztraja na tvojem telesu neskončno dolgo, tako tudi ob branju verzov zdrsnem z rameni nazaj in se prepustim vznemirjenju. Poezija nas premami v prijetno skušnjavo, da popustimo prijem. Lahko je tako preprosta ali pa zapletena, kot si jo sami naredimo, toda menim, da tiste pesmi, ki jim prisluhnemo ali pa jih preberemo s srcem, dušo in telesom, ne ostanejo našemu bitju skrite. Pripovedovalec v neki Schubertovi skladbi, Auf dem Wasser zu singen, narekuje zgodbo o zasanjanem večernem siju; čoln drsi med valovi, pripovedovalec pa razmišlja o minevanju časa. Skladbe in pesmi pogosto premlevajo zaljubljenost v pokrajino, ljubezen, florentinske mostove in se vprašujejo o času… Ampak kot sem enkrat to že napisala, tudi, ko je moja perspektiva zamajana, kar je seveda nujno za kakršnokoli ustvarjanje / raziskovanje / pisanje, takrat je tu vedno zvezdnato nebo, pod katerim priplujem v pristan. Rada prebiram poezijo, ki je hkrati subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice, soneti Williama Shakespearja in Ovidijeve Ljubezni pa spadajo ravno sem. Tu ni nobenega lovljenja zraka ali vzvišenosti, pesmi so čisto nezapletene. Ko prebiram Ovidija (… ki ga poznamo po Metamorfozah in Umetnosti ljubezni) čutim napetost v pozitivnem smislu – erotično napetost, če že hočete. In to je tisto, kar poživlja, ta direktnost, s katero bralca potegne v fantazijo. Vključim domišljijo in že si lahko predstavljam opoldanski zmenek v 5. pesmi. Dan je bil vroč in sonce je že prekoračilo poldan… Eno sem polkno imel zaprto in drugo priprto; skozi je medel odsvit dneva proseval v temo… Potem vstopi Korina in pesnik opisuje igro vročice med ljubimcema. Saj poznate moje šibke točke. In Ovidijeva poezija me prav tako privlači kot Hadrijanovi spomini in zopet se me dotaknejo tisti rimski občutki, prežeti s svežino in vonjem po borovcih, marmorju in citrusih. Tudi Shakespearjevi Soneti se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. So kratki in sladki. Ljubeči in goreči. Včasih ti verzi postavijo uganko in nato grozijo, da te bodo od strasti raztrgali. Te naj primerjam mar s poletnim dnem? … Ti manj minljiv si in bolj poln miline… Iz Soneta št. 18. Ali pa zaključek Soneta št. 43. Vsak dan je noč, ki muči jo čakánje, in noč bel dan, ko prinesó te sanje.
*Iz Ovidijevih Ljubezni, ki so izšle pri Mladinski knjigi l. 2006 in Sonetov Williama Shakespearja, ki so izšli pri Mladinski knjigi l. 2016.
Noč lovca samotarja
Ne verjamem v idealen trenutek za življenje, pisanje, fotografiranje, karkoli. V iskanju najboljšega trenutka si kot popotnik, ki sedi na kovčku na zaprašeni železniški postaji in pričakuje vlak, ki ga ni od nikoder. Vendar pa živiš za poljub ustvarjalnosti, saj je tisti pravi trenutek že v tebi. Leopard lovi in ustvarja atmosfero. Ne ustvarjam v času večerne zarje, ali pa takrat, ko se sončni žarki v zebrastih trakovih poigravajo s senco na tleh; ko občutenja zaklenem v svojo dušo, dihajo z menoj v kateremkoli trenutku, ko se odločim za dejanja.