Ikoničen rumen pravokotnik, ki obroblja izvode National Geographica mi obljublja  zgodbe in reportaže, v katere se bom potopila del nedeljskega popoldneva. V mislih si naslikam dokumentarce z legendarno uvodno špico, ki sem jih včasih gledala na vhs kasetah (to so bili predpotopni časi) in spomnim se, da sem se že takrat zagrevala za naravo, živalstvo in svet, kasneje pa sem to vpela v svoje ustvarjanje. Čar Nat. Geo. publikacij je v tem, da združujejo zgodbe iz obeh svetov – iz narave in iz urbane džungle. Pritegnejo me s prispevki in fotografijami, ki negujejo mojo radovednost. Ko se moja perspektiva premika, postanem bolj občutljiva za svet okoli sebe in za dogajanje, s tem pa tudi svet onkraj moje miselnosti postane neskončen. Še sedaj si rada preberem kakšen članek, zadnjič pa sem pobrskala tudi po arhivu mojih izvodov. Razmišljala sem o prispevkih, ki so me najbolj navdušili, zato bom danes o njih napisala nekaj vrstic. 

Ko sem nekega oblačnega popoldneva stala na ploščadi pod Pont du Gardom, moj pogled na svet nikoli več ni bil enak. Rada berem tudi rimsko liriko. Za Rimljane imam posebno šibko točko in čeprav se nujno ne strinjam z njihovim življenjskim slogom, občudujem njihovo vztrajnost – kako so svoje delo, uspehe in neuspehe ter umetnost prenesli v večnost. Z velikim veseljem se mariniram v več kot tisoč let starih verzih. V mojem prvem izvodu National Geographica sem prebirala o svetu, kot so si ga zamislili Rimljani (The World According to Rome); članek govori o infrastrukturi, gradbenih projektih in življenju tedanjega časa. Pomislite na zgoraj omenjeni akvadukt s svojimi mogočnimi loki; simbol rimskega inženirstva, ki združuje znanost in umetnost, je mesto Nimes oskrboval z vodo. Rimski cesarji so imeli vizijo, s svojimi projekti so gledali proti večnosti; svojega občudovanja kar ne morem skriti, vem pa tudi, da v svojem razmišljanju nisem edina, saj že stoletja navdušujejo pisatelje, umetnike in druge ustvarjalce.

»Vsak dan je potovanje in potovanje sámo je cilj,« so besede japonskega umetnika haikuja, Matsua Basha. Moram priznati, da sem bila sprva zadržana do orientalskega pesništva, prebirala sem predvsem evropsko poezijo… Vendar pa sem se naučila občudovati tišino, subtilnost in tisto osebnoizpovedno noto haikuja, ki z le nekaj besedami pove veliko. V članku Po Sledi duha, opremljenega s čudovitimi fotografijami Michaela Yamashite, zaznam melanholijo. Avtor prispevka (Howard Norman) se odpravlja po stopinjah mojstra haikuja, ki je prehodil 2000 km dolgo pot po Japonski. Bashovo pesništvo je vzcvetelo po selitvi v Edo, ki je danes del Tokia, takrat pa je bilo to čisto novo mesto, v katerem je bilo zaradi dobre trgovine in naraščajočega prebivalstva vse mogoče. Čeprav je bil ljubljen med učenci, se je z življenjem v modernem svetu in izzivi težko spopadal. Posvetil se je zen budizmu in hranil svojega nemirnega duha s potovanji; tisto najbolj znano je njegova pot po Japonski, ki je opisana v Trnovi poti v daljno provinco, na katero se je odpravil spomladi l. 1689. Bashovo pisanje je preplet resnosti, humorja in otožnosti, kajti pesnik je na poti občutil vsa čustva in potem o svojih občutenjih tudi pisal.

Za Gertrude Bell sem prvič slišala v filmu z Nicole Kidman, ki je, če sodim po tem, kako so sodelavci in bližnji pripovedovali o Bellovi, to neustrašno popotnico zelo dobro upodobila. Ko sem ravno snedla porcijo tiramisuja, mi je film razkril Gertrudino pustolovsko življenje, zadnjič pa sem prebirala izvod National Geographica in naletela na članek o tej dami, ki je uspešno delovala na večih področjih – za obveščevalno službo – in pomagala ustanoviti Irak. Z Lawrencem Arabskim sta bila tesna prijatelja in tudi Gertrude se je znala posvetiti nomadskim plemenom, si pridobiti zaupanje šejkov. O svojih potovanjih po Bližnjem vzhodu je pisala v dnevnikih in pismih. Med svojim bivanjem v Bagdadu, kjer so skupaj s šejki in častniki pili čaj, je ustanovila Iraški narodni muzej, pomagala pa je tudi pri drugih projektih, s katerimi je izboljšala življenja prebivalcev mesta.

Omenila pa bi še nekaj drugih prispevkov, ki so me prav tako privabili, denimo članki o visoki planoti Altiplano, o morskih psih na Bahamih in gejšah, pa o drznem življenju faraonke Hačepsut, ki je mističnemu Egiptu vladala, kot da jutrišnjega dne ne bi bilo.