Lahkotno branje. Kaj so to sploh lahke knjige? Jih lahko opišem z nekaj besedami? Ne verjamem v neka pravila, ki bi predalčkala knjige. Knjižna dela so si med seboj le različna. Knjige so za vse. Humoristično knjigo bi denimo označila za lahkotno branje, kar pa tudi ne pomeni, da je brezzvezno in da smo vsi tisti, ki radi uživamo v neobremenjujočem branju, vsebinsko prazni. Nikar me ne razumite narobe, saj obstajajo tudi dnevi za L. N. Tolstoja, Gogolja in Turgenjeva, recimo tik po popoldanskem sprehodu po mestu, ko greš mimo Prešernovega gaja in lije kot iz škafa. Sicer pa, kdo bi šel na sprehod ob takšnem vremenu? Očitno jaz, iz nostalgije, ker sem polna déjà vu občutkov in sem po tisti poti veliko hodila, ampak to je že zgodba za drug dan; poleg tega pa obožujem sobotne deževne popoldneve, ko prilepljena ob okno srkam kavo. Obstaja neka knjižica, ki jo je napisal angleški pisatelj P. G. Wodehouse in zame uteleša besedo ‘relax’. Ob tej besedi bi lahko pomislili na lahkotne dneve v dolgih srajcah in brez hlač, če je to na vašem repertoarju sproščanja… Ampak ostanimo pri knjižici. Hvala, Jeeves je prisrčno knjižno delo, ki se po mojem mnenju lahko bere kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. Tako kot Velikega Gatsbyja tudi to delo rada večkrat vzamem iz knjižne police in jo še enkrat preberem. Sploh ni važno, kolikokrat sem jo že prečitala, ob Bertiejevem nežnem momljanju in pripovedovanju vselej zdrsnem z rameni nazaj in se sprostim. Nekaj je na Bertieju Woostru in na podeželju, pa na brogue čevljih, zaradi katerih se počutim udobno. Moja stara mama se je prištevala med velike ljubitelje del Agathe Christie in nekaj tega navdušenja sem se navzela tudi sama. Ob branju teh knjig začutim bujnost podeželja, lesene ograje in hiške, po drugi strani pa vožnja z vlakom in opazovanje pokrajine, ki gre mimo, in zopet me prevzame nekakšna toplina, ob kateri se počutim kot doma. Kakšna sta vonj in okus po nostalgiji, se je lahko dotaknem? Kakorkoli, Bertie Wooster je londonski gentleman, ki ni prav nič domišljav. Živi v stanovanjski hiši in obožuje igranje na banjo, kar pa gre v nos… vsakomur. Čeprav je Jeeves sluga, deluje bolj v vlogi Bertiejevega zaupnika in svetovalca. Vedno najde rešitev. Zgodba se začne z zaskrbljenim Bertiejem, ki ga razburi srečanje s starimi znanci – bivšo zaročenko Paulino, njenim očetom J. Washburnom Stokerjem in sirom Roderickom Glossopom, ki rad meša štrene. Kar naenkrat je Glossop zopet tu, najavil se je pri Bertieju na obisk, saj so na delu žleht sile. Ker je Bertie v bloku povzročal kraval s svojim igranjem na banjo, sosedje zahtevajo mir! Vendar pa tudi Jeeves ni navdušen nad Bertiejevem muziciranjem. Zato se Bertie raje odloči, da se preseli na deželo, kjer najame eno od hiš v lasti sošolca, barona Chuffnella, po domače pa Chuffya, ki je lastnik celotne vasi Chuffnell Regis. Če mislite, da je ta zgodba ena od tistih z vznemirljivim začetkom, nato pa se vlečejo kot smrkelj, naj vam povem, da boste lepo presenečeni – no, vsaj po mojem mišljenju. Stara zasedba se srečuje v Chuffnellovem dvorcu; od Chuffyja, tete in njenega mulčka Seaburyja, pa do Chuffyjevih gostov – Stokerja in Pauline, in seveda do nagajivca Glossopa. Zvrsti se komedija zmešnjav in kako bi lahko Bertie obvladal zadeve brez Jeevesa ob svoji strani? Tudi Jeeves je tukaj, tokrat pri Chuffyju, pa kljub temu vedno z rešitvijo na dlani za našega Bertieja. Torej mi preostane le še to, da vas vprašam, česa pri tej knjigi ni mogoče vzljubiti?