Posts Tagged: Mark Avrelij
Notice vizualne poezije
Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…
Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.
… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.
Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…
Umetnost stoičnega življenja
Stoiki so uporniki, neuklonljivi v svojih principih. Moji najljubši stoiki so Mark Avrelij, Kato ml. in Epiktet, ko pomislim na moderen čas, pa menim, da je Clint Eastwood epitom za stoičnost. Če takole pogledam, si ob stoicizmu zamišljam jadrnico sredi morja (s čudovito slanostjo, ki jo premore morski zrak), ki mi ponuja vznemirjenje nedoživetega. Navsezadnje je to eden najbolj pogostih motivov na mojih risbah. Kaj je torej navdahnilo Zenona Kitijskega, da je ustanovil stoiško šolo? No, Zenonova ladja je na potovanju med Fenicijo in Pirejem potonila s tovorom vred; znašel se je v knjigarni v Atenah, kjer je bil predstavljen Sokratovi filozofiji, kasneje pa tudi atenskemu filozofu Kratesu. Ti vplivi so spremenili potek njegovega življenja in ga vodili do razmišljanja in načel, ki jim danes pravimo stoicizem. Kljub ugledu in moči so Mark Avrelij, Zenon in Kato ml. vedeli, da tista prava stvar leži v človekovem karakterju. Stoicizem je ustvarjen za vsakdanje življenje, ne za predavalnice… Kar je izjemno pokazal cesar Mark Avrelij, saj njegova vladavina ni bila lahka. Vojaški upor v Britaniji, Tibera je poplavila, kuga, spopadi s Parti in slabe vesti iz družinskih krogov človeka ne pustijo ravnodušnega; vendar pa se Mark ni dal kar tako. Hodil je po poteh ovir. Notice samemu sebi so življenjsko pisanje, ki ni nastajalo ob vzdihovanju v naslanjaču, ampak na kamniti poti; Mark Avrelij je preprosto povedano oseba, po kateri se lahko zgledujemo. Njegov dnevnik, preveden iz grščine v Samemu sebi, nima skrivnosti. Med prebiranjem knjižice, ki so jo v prevodih naslovili tudi Meditacije, začutim stoičnost, ki izhaja iz izkušenj. Človek se vedno bori s samim seboj – izbrati moramo korak naprej ali pa korak nazaj. Ko pustimo strahu, da zavlada našim odločitvam, se umaknemo; ko pa se odločimo za umik iz udobnega, napravimo korak naprej. Kaj predstavlja stoicizem? Da živimo v tem trenutku, prakticiramo vrline, treniramo naš odziv, verjamemo v dejanja, kajti moj moto je ‘Action is character’, se ne damo… Morda smo že bili stoiki, v vsakem primeru pa pridajam še svoj stoični manifest.
Čas ni naš gospodar. Marsikaj lahko povem o tej temi, napišem stvari, v katere verjamem in naštejem tiste, s katerimi se ne strinjam. Ali rana ura – zlata ura zveni znano? Vzamemo si čas za najljubše stvari, ko pa nekaj ni prioriteta, najdemo izgovor. Mark Avrelij je v svojem dnevniku napisal kar nekaj vrstic o zgodnjem vstajanju. Dojemanje časa in zgodnjega vstajanja ali pa zgodnjega jutra je tema, ki mi je zelo blizu. Zgodnje jutro je najlepše, ne le iz poetičnega vidika, ampak tudi zato, ker je takrat vse mogoče. Velikokrat poslušam o pomanjkanju časa; ne naštevam opravkov, ki jih imam, ampak se potrudim in upoštevam tudi druge ljudi. Nikar ne reci ‘ne ljubi se mi’…
Užij današnji dan. Čeprav zveni lahkotno, pa je Horacijeva pesem Carpe diem iz zbirke Ode v tančico ovita zamišljenost. Horac se je na svojem posestvu predajal uživanju ob vinu in šarmantnemu pesništvu in filozofiranju, vendar pa je pesem odprta za bralčevo interpretacijo. Tu sem v tem trenutku, tukaj in sedaj; ko izprežem, uživam v dobri kavi, čaju ali torti; poskušam pa tudi živeti tako, kot verjamem in trenutkom dati smisel. Včasih pa kaj tudi nima smisla in to sprejmem. Nobena zares dobra stvar ni lahka!
Action is character (F. Scott Fitzgerald). Denimo, da vam je všeč zamisel o nečem, a je občutek udobja prevelik, da bi se pretegnili samo še malo naprej za uresničenje zamisli. Besede niso dovolj, preiti od besed k dejanjem pa pomeni toliko več. Pomembno je tisto, kar naredimo.
Pisanje dnevnika. Če pišemo dnevnik, lahko zapisujemo bedarije. Nobenih pravil. Vstanemo zgodaj zjutraj, sedemo na stopnice in ob skodelici čaja / kave prakticiramo jutranje strani, kot sem to počela vrsto let. Pisanje dnevnika je pa lahko še kaj drugega – presek današnjega dne, ničesar ne skrivamo pred seboj, se pripravimo za jutrišnji dan… V dnevniku si lahko zastavimo vprašanja in nanje brez predsodkov odgovorimo.
Preteklost in prihodnost visita nad teboj kot Damoklejev meč. Ko se stisneš v kroglico tesnobe in v strahu pričakuješ jutri ali se sprašuješ, kaj si storil/a narobe v preteklosti, da je sedaj tako… Nikar. Ko pretehtaš zadevo, ti bo nerodno pomisliti, zakaj ne bi nečesa zmogel ali zmogla.
Milostni udarec. Zunanjih dejavnikov ne moremo nadzirati, vendar pa lahko vplivamo na naš odziv. V tem je naša moč. Nasmehni se. Prisluhni bitju svojega levjega srca.
Stoicizem je brezpogojna iskrenost do sebe. Ko ti bo naslednjič kdo govoril o tem, kdo si, bi moral/a biti ali te stlačiti v neke predalčke, se nasloni nazaj. Ti točno veš.