Na tem svetu je dobro, če si zna človek tudi sam kaj pripravit. Če bi obtičali na samotnem otoku, in bi predtem lahko izbrali nekaj živil, katera bi uvrstili na svoj seznam? Paradižnike, slanino, jajca, moko, mleko… To bi lahko dopolnjevali še dolgo v večer, ker bi vsakdo dodal na seznam še kaj svojega. Na mojem seznamu bi ostalo tisto, kar sem že zgoraj naštela, saj z nekaterimi domislicami in voljo lahko ustvariš marsikaj. Razmišljam o jedilnikih mojih starih staršev, ki so bili res nekaj, no, vsaj zame. Njuno kuhanje bi označila za srčno. Ena od mojih najljubših jedi, ki jih je pripravljal star ata, so ajdovi žganci. Pri kuhanju žgancev je uporabljal lonec posebej v ta namen, sama pa rada pripravim žgance po koroško. In jih zalijem z mlekom. Še ena od njunih kuharskih avantur je bila tudi peka potice pred prazniki. Pri enem od svojih obiskov zgodaj zjutraj sem ju našla v kuhinji, ko sta slonela nad visoko posodo, ki sta jo postavila na stolček in s kuhalnico mlatila testo za potico. Čudovit spomin na domačo hrano za šampione. Med prebiranjem njune kuharske knjige, v kateri sem našla prenekateri izvedljiv recept, sem razmišljala o nekaterih jedeh, ki se naslanjajo na čisto vsakdanje sestavine. Nekateri uživajo v sestavljanju menijev z večimi hodi, drugi morda ne zdržijo pritiska v kuhinji. Kuhanje in peka sta po mojem mišljenju meditativni dejavnosti. Meditacija ne poteka samo tako, da si zleknjen v položaju prestice, gre bolj za koncept meditacije, ki se prenese v vsakdanje življenje, tako da se osredotočiš na sotiranje kakšne jedi, na mešanje testa, oblikovanje piškotov oz. karkoli že počneš v kuhinji in pri tem ne poslušaš plavajočih oblačkov misli. V kuharskih knjigah in na spletu je veliko receptov za jedi, ki jih omenjam, vendar pa ima vsakdo med nami kakšno svojo različico, zaradi katere je denimo tisti zajtrk tako okusen. S preprostimi sestavinami je tako kot pri risanju, če si izbereš manjše število akordov na črno-beli lestvici, in potem delaš s tem, kar imaš, je rezultat lahko prav super. Kaj takšnega, Sherlock. Pain perdu, na primer. Lahko bi dejala, da gre samo za pohano šnito, ampak je več kot zgolj to. Je ravno prav namočen kruh, ki ni preveč luknjičast, da lahko zadrži mešanico jajc in mleka. Rezine kruha se narahlo in počasi pečejo na oljčnem olju/maslu do nežno rjave barve. Ko te čakajo na krožniku, jih posipaš s sladkorjem v prahu, čisto malo, ali pa preliješ z medom, mogoče jih pa použiješ kar takšne, kot so. Pripravila pa sem si tudi verzijo omenjene jedi, pri kateri v kombinacijo mleka in jajc vmešaš poljubne začimbe in zelišča. Pri meni so to sol, rdeča v paprika v prahu in drobnjak. Moj vsakdanji zajtrk sestavljata skodela kaše in kava ali čaj, semintja pa si rada pripravim kaj bolj konkretnega. Še ena od jedi s tremi sestavinami, ki jih dopolnjujejo začimbe, je Dutch baby. Gre za puhasto palačinko, prikazano tudi zgoraj na fotografiji, ki se v pečici takole napihne. Serviranje predlagajo z rezinami limone, vendar pa me zanima tudi variacija s sadnim kompotom. Zadnje čase na priljubljenosti pridobiva tudi kislo testo, ki pa po mojih raziskovanjih še zdaleč ni uporabno samo pri peki kruha. Priprava kruha združuje razne spretnosti, tehniko, veselje, malo znanosti in umetnosti. Ko pripravljaš kruh, ti zmeraj ostane nekaj starterja za nadaljnje hranjenje, iz njega pa lahko narediš še kaj drugega. Naan, ki ga poleg rustikalnega kruha najraje jem, zgnetem z ostankom starterja, kar kruh naredi tako rahel. Ali pa angleško pecivo, crumpets, ki pri peki postane mehurčkasto in ga prav tako spečeš samo iz starterja z majčkenim dodatkom soli.