Moje pozornosti niso vredne le tiste knjige, ki jih zagledam sveže na policah knjigarn. Tudi domače in knjižnične police premorejo marsikateri skriti dragulj. Preživljanje časa v knjižnici mi je celo zelo všeč in včasih sem uživala v brskanju med raznimi kategorijami in odkrivanju knjig z značilnim starinskim vonjem, ki je del njihovega karakterja. Morda knjige iz knjižnice ali pa domača dela nimajo bleščečih platnic, toda to ne zmanjša njihove privlačnosti. Pred kratkim sem se lotila branja knjig po priporočilu bližnje osebe, kar me je spravilo v dobro razpoloženje. Branje je namreč eden od čudovitih načinov, da obogatim svoj svet in se potopim v druge svetove in časovna obdobja. Knjige dajejo upanje. Kot je napisala Ana Frank – Kjer je upanje, je življenje. Latinski pregovor pa pravi, da je knjiga zdravilo za dušo in s tem se strinjam.

Brez del Agathe Christie si ne znam predstavljati knjižnih polic. Morda zato, ker me skupaj z deli A. C. Doylea o Sherlocku Holmesu spremljajo že ves čas. Skodelica kave ali čaja, piškoti in nek udoben kotiček, kjer se lahko potopim v dogajanje v knjigi je tisto, kar mi polepša vsakdan. Kot pri vseh dobrih knjižnih delih sem tudi Usodo Agathe Christie večkrat začela brati, preden sem se končno vživela v dogajanje. Pri nekaterih knjigah je tako, vendar pa so ta dela vredna vztrajanja, ker me pritegnejo k vnovičnemu branju. Zaradi nepredvidljivosti, ki žene naprej, rada prebiram Agatho Christie. Ni važno, ali v delih nastopata Hercule Poirot in prijatelj Hastings ali pa situacijo obvladuje gospodična Jane Marple, vedno sem na nek nenavaden način sproščena ob branju knjig A. Christie. Mogoče je to sentimentalna navezanost, ker so tudi moji bližnji uživali v njenem pisanju in časovnih obdobjih, v katerih se dogodki odvijajo. Če se zgodba začne z nič hudega slutečim soirée-jem, sledita zaplet in akcija. Osrednja tema obeh knjig so potovanja, izleti. Usoda pa ni čisto navadna detektivka, saj vsebuje tudi kanček srhljivke in eksotike. Gospod Rafiel in gospodična Marple sta bila na Karibih namreč vpletena v skrivnost. V Usodi se na nek način zgodba nadaljuje, čeprav ne vsebinsko, vendar pa G. Rafiel gospodični Marplovi zapusti zanimiv izziv. Za rešitev izziva mora Jane Marple z busom odpotovati na oglede britanskih najznamenitejših hiš in vrtov. Izbor sopotnikov pa ni naključen. Tako se drobci skrivnosti kot prah vsujejo po Usodi in v rokah Jane Marplove je, da mojstrsko reši izziv.

Ko sem se lotila branja knjige Potovanja s teto pisatelja Grahama Greenea, sem se nazadnje vprašala, kako to, da je nisem prebrala že prej? Glavni vlogi pripadata Henryju, bančnemu uslužbencu v pokoju in njegovi korajžni teti Augusti. Henry je zelo zadržan človek, ki se veseli vsakdanjih opravil v svojem predmestnem domu. Teto spozna na pogrebu svoje mame in tekom njunih potovanj izve tudi več o življenju svojih staršev, o svoji mami in njihovih medsebojnih odnosih. Čeprav je Henry introvertiran tip človeka, Augusta pa njegovo pravo nasprotje, se med njima splete prijateljski odnos. Osebo pa spoznaš tako, da z njo preživljaš čas, ne pa prek domnevanj.

Henry je razdeljen – naj skoči v neznano in se prepusti dogodivščinam z Augusto ali pa naj nadaljuje s svojimi opravili? Ugotovi, da vsak dan jutro pride samo enkrat in zakaj ne bi iz njega iztisnil čim več? Teta je bila namreč popotnica s poslanstvom, ki jo je na potovanjih včasih pričakal fant Wordsworth. Henry in Augusta potujeta v Turčijo in Francijo, teta pa poživi potovanja s pripovedovanji o ljubeznih iz časov, ko je živela v Franciji in Italiji. Čeprav se za krajši čas razideta, pa se zopet dobita v Južni Ameriki. Ali bo teta Augusta končno našla srečo v Paragvaju z gospodom Viscontijem, ki ga nikoli ni hotela pregnati iz misli? Tudi Henry je povabljen, da si ustvari novo življenje in videti je, da se je navzel tetine življenjske filozofije.