Vsakdo, ki ustvarja ali dela v neki klasični obrti, ali pa v moderni panogi, ve, kateri materiali in pripomočki so zanj/o esencialni. S tem ne mislim na blagovne znamke, ampak na tisto, kar deluje zate. Zame sta pomembna papir in svinčnik. Dobro je, če papir zdrži težo in črnilo nalivnega peresa, vendar pa pišem tudi v bloke s tanjšim papirjem in se raje ubadam z vsebino svojega pisanja, pisalo pa prilagodim. Preko let sem našla osebne klasike – Castell 9000 grafitni svinčnik za risanje, gladek papir v beli ali rahlo kremasti barvi, oster šilček in radirka, ki ne ustvarja prahu. Če gramatura papirja to dopušča, uporabim za pisanje nalivno pero z mahovnato zelenim črnilom, sicer pa pišem s katerimkoli zelenim svinčnikom, ki gladko drsi po papirju.

Že nekaj let pečem kruh in moram priznati, da sam proces oblikovanja hleba in pripravljanja testa deluje meditativno. Sprva sem pekla vsestranski kruh, kasneje sem odkrila francosko rustikalno štruco, kar me je vodilo do hrustljavega kruha. Zadnje čase za peko uporabljam glineno ploščo, ki naredi kruh še bolj okusen, skorjico pa neopisljivo. Peko kruha primerjam s pripravo čaja – počakaš, da se voda nekoliko ohladi, jo preliješ prek lističev čaja in počakaš nekaj minut – le da gre pri peki kruha za pomokanje loparja, oblikovanje hleba, štruce ali karkoli že, obenem pa tudi za samo pripravo testa. Trendi današnjega časa temu pravijo čuječnost, a gre za nekaj, kar obstaja že od pamtiveka. Moj kruh denimo ni tako fotogeničen kot čudoviti vzorci, ki jih lahko vidiš okoli, ima preprost vzorec, je pa narejen z rokami in ga najraje jem opečenega ali pa kar samega.

Eno od najbolj zanimivih del, ki sem jih prebrala v zadnjem času (seveda nisem pozabila, da moram napisati še kaj o Avgustu Johna Williamsa), je roman Jamesa A. Michenerja z naslovom Vrnitev v otoški raj, na katero sem čisto po naključju naletela v knjižnici. Knjiga me je pritegnila s pripovedovanji o drugačnih kulturah Južnega Pacifika. Nekatera poglavja so fiktivna, druga pa osnovana na konkretnih dejstvih, saj je bil avtor med drugo svetovno vojno nastanjen v službi ameriške mornarice na enem od otokov v Južnem Pacifiku. Njegovo pripovedovanje o koralnih grebenih in zgodbe o odnosih med otočani, ali pa način priprave jedi, je tako občuten, da se prek kratkih zgodb zlahka potopiš v eksotičen svet otokov.

Neke noči se mi je sanjalo o Franciji (in kaj je novega…); no, v nekih drugih sanjah pa sem se vozila po nekem neznanem francoskem mestu po dolgi ulici, ampak te sanje so se dogajale torej nekje v Franciji, kjer je na meni neznani vzpetini stal grad. Hribčki in trava okoli mene so bili… kaj pa vem, pšenične barve. Ko sem bila z mojim hrtkom na sprehodu, me je nek kraj spomnil na te sanje. Kot nekakšen déjà vu.

Predstavljaj si, da te sončni žarki, ki v tem jutru sijejo skozi okno, božajo po obrazu.