Svobodno pisanje… Ko ne razmišljam o tem, ali so moje besede v popolnem sosledju. Notranji kritik je utišan, sem le jaz s svojimi mislimi, ki plujejo z nalivnim peresom po papirju. 

Na drogu javne razsvetljave počiva ogromna vešča. Zadnjič, ko je prenehalo deževati in je zapihal vetrc in so se oblaki počasi umikali, so po nebu poletele lastovice in se vrtinčile v ritmu vetra… 

Jaz in Terry (moj hrtek) nekega večera pod zvezdnatim nebom. Kaj je že napisala Marguerite Yourcenar v Hadrijanovih spominih o zvezdah? Ah, to morje zvezd.

Iz nekega razloga mi je danes všeč, ko pišem v ležeči pisavi. Najbrž je nekaj v zvezi s tem, da dežuje in tako deluje bolj pomirjajoče, nekako v tem smislu, kot da šepetam. Kje naj začnem? Takšni dnevi, kakršen je današnji, kar kličejo po vroči skodelici čaja / kave in s svinčnikom že sežem po beležnici, da bi si nakracala nekaj vrstic. Povsem nepovezano, ampak ali se moraš za pisanje res povsem osredotočiti? Menim, da ne. Dajmo, Lea – tudi pri pisanju obstaja neka dinamika, vendar pisanje najboljše steče, ko se prepustim trenutku in ne razmišljam preveč. Najbolj spontane beležke sem napisala v času svoje najljubše jutranje rutine, ko sem v zgodnjih jutrih skočila iz postelje, si pripravila Darjeeling čaj ali kavo, sedla na stopnice in izpisala vse, kar mi je prišlo na misel. Čeprav so povsod nalepljeni neki nasveti, tudi za pisanje, si mislite, sem vedno rada to počela po svoje… Pisanje lahko odkrije globoka hrepenenja našega srca, če si dovolimo čutiti, in zakaj si ne bi? V različnih oblikah si delam zabeležke že kar precej časa, in tista senzacija, tudi, ko je vse ostalo težko, ne poneha. Morda bi pisanje lahko opisala tako, da sem v stari knjižnici, kjer vzamem iz police neko knjigo in pred mojimi očmi se razprejo police, tukaj je tista alkimija, hodnik me vodi v neznane pokrajine. Kot v knjigi Jamesa Hiltona o deželi Shangri-La, svet, ki je skrit za vrati.

Pred spanjem prebiram knjigo Johna Williamsa o rimskem cesarju Avgustu, ki sem jo zadnjič našla v knjigarni med naključnim brkljanjem. Dopisovanje (sprva) Julija Cezarja in pisma, ki so jih pisali Avgustovi poznanci, ko so bili skupaj na terenu, ohranjajo pisanje tekoče in živahno. Kaj je z menoj in Rimljani? V meni se vzbudijo neki posebni občutki, je neko vzdušje, tisti šepet Mediterana, ki pomirja, vonj po borovcih. Bolj temeljito pa bom o knjigi napisala, ko jo preberem, lahko pa že kar takoj povem, da je name naredila pozitiven vtis.