V današnjem delu neizpetih junakov knjižnih polic si bomo pobliže ogledali eno od mojih najljubših književnih del, za katero bi dejala, da mi je zlezlo pod kožo – in zakaj ne? V mislih imam torej knjige, ki jih lahko znova in znova prebiram, pa jim ne zmanjka čara; prijetne knjige, ki te pobožajo po duši in ti šepnejo nekaj lepega v uho, da te kar strese od vznemirjenja – čisto po mojem okusu, skratka.

Če bi me še pred kratkim povprašali za mišljenje o Sherlocku Holmesu, bi vam stežka postregla z odgovorom; ker sem prebrala le nekaj Doylovih zgodb s tem skrivnostnim detektivom v glavni vlogi, se moj odgovor kar ne bi zdel pravi… Vsaj tako sem menila, dokler nisem prebrala Baskervillskega psa. Iz dolge zgodbe v kratko: Sherlocka Holmesa v njegovi pisarni / domu obišče James Mortimer, podeželski zdravnik iz Devonshira, ki detektivu odkrije poseben rokopis iz 18. stoletja, ki mu ga je zaupal Charles Baskerville. Zadeva: Prekletstvo baskervillske hiše, ki sega še v čase hudobnega Hugona Baskervilla. Hugo se zaljubi v kmečko deklico; ker se ga deklica boji, jo ugrabi in zapre v kamro, vendar pa mu med divjaško gostijo pobegne čez močvirje. Grimpensko močvirje je prizorišče vse grozote – od dekličinega bega do Hugona, ki se je na črni kobili pognal za dekletom, za njim pa je smuknil divji pes, strah in trepet tega okoliša. Kdo: Sira Charlesa Baskervilla umorijo, toda doktor Mortimer meni, da gre za veliko več – da za tem stoji zlobna taca divje črne zveri, ki preganja baskervillski rod že več stoletij… Trojici se pridruži še Charlesov dedič, Henry Baskerville, ki se skupaj z Mortimerjem in Watsonom odpravlja na dom svojih prednikov. Ko se srečajo na londonski železniški postaji in vlak odrine, Holmes ostane v Londonu. Ali pač? Z odhodom vlaka v tem jesenskem dnevu se prične prava dogodivščina. Sledi nekaj notic, ki sem si jih napravila po branju. V prvem poglavju nas Watson seznani s Holmesovimi spalnimi navadami; že takoj nam pove, da je Holmes zjutraj rad poležal. Sicer ne vem, kako je z vami, vendar pa sem ljubiteljica zgodnjega vstajanja, saj se po predolgem spanju počutim kot kakšen pasavec. Po nekaj več kot dvajsetih straneh nato izvemo za Holmesovo ljubezen do kave. Tudi mojo ljubezen do kave (in čaja, seveda) bi lahko ubesedili v kakšni lepi pesmici; in čeprav se je Holmes v knjigi predal pitju kave v naslanjaču in je poleg tega v mislih potoval po daljnem močvirju, pa si pri sebi mislim le – oh, če bi tudi jaz spila po dve skodelici kave naenkrat in moj želodec ne bi nič trpel… Menim, da bi bil podnaslov »Ena skodelica kave na dan« kar pravšnji za današnja razmišljanja. Če nadaljujemo… Na začetku 5. poglavja nam Watson pove o čudoviti Sherlockovi lastnosti; ko Holmes ni bil na lovu za sledmi, se je ves zagrel za pohajanje po galerijah in občudovanje slikarskih mojstrov. Po besedah Watsona, Petroniusa Arbitra, je imel Sherlock o umetnosti »skrajno barbarske pojme.« Čeprav imam včasih občutek, da Watson ni razmišljal s svojo glavo, mi je všeč njegovo pripovedovanje o podeželju; pa tudi njegovi opisi pokrajine, dvorca in melanholičnih dni so name naredili dober vtis. Vendar pa sem pričakovala, če lahko tako rečem, kakšen bolj razburljiv razlog za baskervillsko prekletstvo. Seveda ne bi pričakovala česa takšnega, kot je dogajanje v Shelleyevem Zastrozziju! Pa kaj potem, če je zgodba o baskervillskem prekletstvu daleč od gotske grozljivke? Kajti Watson zna tako dobro pripovedovati, da nas potegne v vznemirljive prigode, ki imajo vselej ščepec strašljivega. Po mnenju izprašanih, torej nekaterih okoliških prebivalcev, naj bi baskervillski pes spominjal na pošast; ves se je svetil in bruhal ogenj, lahko pa se vam je približal tako, da ga niste zaznali. V 14. poglavju pa nam Watsonovo poročilo pove o križancu med lovskim psom in buldogom v velikosti majhne levinje. Če si želite prebrati zares krasno knjigo, ki vam bo v meglenem dnevu pognala mravljince po hrbtu, potem nikar ne prezrite Baskervillskega psa! Watson nas s podrobnim in doživetim pripovedovanjem popelje preko skrivnostnih močvirij do zatohlih hodnikov baskervillskega dvorca z vonjem po zgodovini. V Baskervillskem psu pa nam avtor odkrije tudi delček osebnosti glavnih junakov; v enem od poglavij nam Watson denimo razkrije svojo ranljivejšo plat, kasneje pa izvemo tudi to, da Sherlock ni maral plavati s tokom, temveč je rad držal vse niti v svojih rokah. In kot je Holmes z besedami iz rokopisa posvaril Henryja Baskervilla: »Ne hodite na močvirje v tistih temačnih urah, ko gospodarijo tam peklenske moči.« Velja?

Izvod Baskervillskega psa iz zgornje fotografije sem našla na knjižni polici pri starih starših; moja stara mama je namreč rada prebirala prigode Sherlocka Holmesa. Včasih mi je tudi pravila, da sem njena »fajfica tobaka.« Kako prikupno! Baskervillski pes je prav zaradi tega osebnega spomina še bolj poseben zaklad iz knjižnih polic mojih starih staršev.