Tih večer, v ozadju me igranje Chrisa Bottija na trobento ponese v omamo. V trenutkih, ko si malce pod vremenom, se lahko kot Napoleon Bonaparte potopiš v kolonjsko vodo za občutek energičnosti; morda si pripraviš čaj z maroško meto ali pa odjahaš v sončni zahod s pesniško zbirko Victorja Hugoja, Les Orientales. Prva Hugojeva knjiga, ki me je zares navdušila, nosi naslov Leto strahote 1793; po mojem mnenju je to eno najboljših del, napisanih na temo Francoske revolucije. Je pa tudi dobra začetna točka za vse, ki vstopajo v svet romantičnega upornika, ki ni bil samo pisatelj, ampak tudi pesnik in umetnik. Pesmi o Jutrovem se preselijo iz pesnikovih občutenj na eksotični Bližnji vzhod; čeprav V. Hugo pesniški zbirki ni posvečal posebne pozornosti, je ta knjižica neuporabne poezije praznovanje svobode. Zbirko pesmi je navdahnila Grška osamosvojitvena vojna, poleg tega pa je tu še avtorjeva neizrečenost glede Francoske revolucije, zaradi katere se zateče k umetnosti. Blesk orienta v pesniški zbirki, v ozadju pa mračnost. In pesmi? Ogenj z neba pripoveduje o biblijski temi uničenja mest Sodome in Gomore; Navarino govori o bitki pri Navarinu; podoba privlačne ženske v Sultanovi najljubši ženi; ali pa igriva Sara v kopeli z erotičnim pridihom; morda pa tudi pesem On, v kateri Hugoja preganja Napoleon Bonaparte – enkrat ga umetniško navdihuje, drugič ga prezira; v Mazepi (za vizualizacijo predlagam sliko z istim naslovom francoskega slikarja Louisa Boulangerja) pa Hugo pove zgodbo Ivana Mazepe, ukrajinskega plemiča, ki naj bi ga po legendi zaradi razmerja z baronico X privezali golega na divjega konja in spustili na prosto. Pesmi o Jutrovem so zbirka vsebinsko bogatih besedil, ki bralca ovijejo v čar orienta, hkrati pa ga popeljejo v ozadje zgodovinskih dogodkov. Zanimivo branje za jesenski večer, ko slišiš le nežen džez in šelestenje listja v vetru.
Vetrc, ki potegne skozi borovce. Črno bele ploščice, po katerih stopam v tihoti jutra, na drugi strani pa se sonce dviga nad mestom. Toplina mestnega vrveža. Sončni žarki se poigravajo s senco, ki jo mečejo na tlakovce. Večna prisotnost zgodovine, ki je hkrati tako živa in vznemirljiva. Občutki, ki jih zaklenem v svojo dušo. Če želim občutiti navdih večnosti, odprem kolonjsko vodo z baziliko in rdečo pomarančo in takoj me prevzame vonj modernega, svežega, klasičnega. Berem Hadrijanove spomine francoske pisateljice Marguerite Yourcenar. Cesar Hadrijan v knjigi piše dolgo pismo svojemu nasledniku Marku Avreliju, stoičnemu filozofu. Delo je razmišljajoče in me na nenavaden način privlači. Med vsemi zgodovinskimi obdobji je prav doba Rimljanov tista, ki me vznemirja in spodbuja k radovednosti. Obisk francoskega akvedukta Pont du Gard me je za vedno zaznamoval, name je denimo tisti oblačen dan deloval kot nekakšen presek mojega umetniškega dela. Ko berem Hadrijanove memoare, se sprehajam v hladu marmornih tal, obdana sem z meditativno tišino. Priznam, knjige ni vedno preprosto brati, saj je Yourcenarjeva zelo temeljita in prefinjena v svojem pisanju, nekako tako, kot je bil Hadrijan natančen pri uresničevanju projektov. Vladal je v slogu s svojo miroljubno filozofijo, zato je lahko potoval po daljnih provincah in se kot velik ljubitelj umetnosti zapisal v večnost z Villo Hadriano. V času večerne zarje, ko na koži začutim šepet vetra, si predstavljam Hadrijana na sprehodu po dvoranah svoje vile v Tivoliju. Arkadijska pokrajina, ki obdaja vilo, se koplje v sončnem zahodu. Igra svetlobe in senc na drevesih in kamnu, odsev antičnega sija v neskončnosti tega poletja. Dotakljivo branje izpod peresa francoske pisateljice, ki v meni budi rimske občutke, tiste, ki nahranijo dušo ob določenih trenutkih. Ko Hadrijan premleva smisel bivanja, modro doda: Ko se vsi zapleteni računi izkažejo za napačne, ko nam celo filozofi nimajo ničesar več povedati, se smemo obrniti k naključnemu ščebetu ptic in daljni protiuteži zvezd.*
*Iz Hadrijanovih spominov Marguerite Yourcenar, ki so izšli pri Cankarjevi založbi l. 2005.
Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzdignejo kot listek v vetru.
Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?