Posts in Category: Glasba za konec tedna
Najljubše operne skladbe in klasična glasba z antičnim pridihom
Na Mojih pejsažih večkrat pišem o temah, ki so mi blizu. Tudi o glasbi sem že nekajkrat pisala, pri tem pa je bil poudarek na klasični glasbi, ki me spremlja že od malega. Pozdravljam glasbo, ki razveseljuje, izboljša razpoloženje in spodbuja k razmišljanju. Po mojem mišljenju klasična glasba in opera kot del te tradicije igrata pomembno vlogo v naštetem. Samo zato, ker je klasična glasbaresna, še ne pomeni, da je dolgočasna. Ampak saj sem tudi jaz dosti resna. Če si vzameš čas za dolce far niente in se prepustiš, te melodije privzdignejo. No, vsaj z menoj je tako. Glasba je ena od tistih stvari, ki premagujejo razlike med narodi, kulturami in starostjo, ipd. ter vsaj za nekaj trenutkov olajšajo, kar se nam in v svetu dogaja.
Ne poznam nikogar, ki ne bi poznal arije Nessun dorma iz Turandota skladatelja Giacoma Puccinija. In ali je vprašanje, kateri operni pevec jo bolje izvaja sploh fer? Menim, da ne. Dobra glasba zahteva čas in potrpežljivost. Kot sem pisala v spisu o knjigi ‘An Opera Miscellany’ je opera preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja. Operni motivi so pogosto zgodovinski, lahko so romantične narave, obenem pa vzpodbujajo čustveno občutenje. Gre za veliko pričakovanje, ki mu sledi sprostitev. Stari oče je na primer rad prisluhnil Viljini pesmi iz operete Vesela vdova Franz Lehárja, saj je ta pesem nanj naredila velik vtis. Kar je povsem razumljivo. Privlačijo me tudi bolj umirjene skladbe, kot je Zdes’ khorosho enega od mojih najbolj poslušanih skladateljev, Sergeja Rachmaninova. Njegovo glasbo sem najprej spoznala prek klavirskih koncertov, ki so kot balzam za mojo dušo. V mislih si lahko naslikam sončni zahod, o katerem pesem tudi pripoveduje. Ko poslušam Mario Callas, ki prepeva Vissi d’arte iz Puccinijeve opere Tosca, se čas ustavi. Operna glasba ima to čudovito moč, da pretvori in prežene občutke iz teme na svetlobo. Un bel di vedremo iz Puccinijeve opere Madama Butterfly je čudovita arija, ki poboža ušesa z nežnostjo. Ali pa žalostna O mio babbino caro iz še ene Puccinijeve opere, Gianni Schicchi, ki priča o njegovem glasbenem geniju. Melodija nam predlaga neprimerljivo lepoto Ponte Vecchia. Nekateri skladatelji so preprosto imeli v sebi nekaj takšnega, kar jih je gnalo naprej k ustvarjanju brezčasnih del. Ko si zaželim poslušati klasično glasbo ali opero, posežem po že poznanih delih, rada pa odkrivam tudi nova dela. Kot sem že povedala, ne vidim smisla v opredeljevanju k zgolj eni glasbeni zvrsti in tudi znotraj klasične glasbe je tako – poslušam Čajkovskega, zavrtim pa si tudi neoklasicista Erika Satieja. Če se v mislih sprehodim nazaj k svojim rimskim počitnicam (ki so bile malo drugačne kot v dejanskem filmu z Audrey Hepburn in Gregoryjem Peckom), pomislim na simfonične pesnitve Ottorina Respighija, ki se vežejo na Rim. Takoj me ponese k borovcem, citrusom in tisti posebni atmosferi, o kateri sem že pripovedovala v Rimskem navdihu večnosti. Glasba, ki me nekako popelje v antične čase, name deluje meditativno in v svoji nežnosti pove veliko. Na primer Respighijevi simfonični pesnitvi Rimski vodnjaki in Rimske pinije, ob katerih razmišljam o Rimu v sončnem zahodu in dopoldanskih sprehodih, najbolj čarobnih časih dneva. Skladatelji z melodijami povedo, kar pisatelji z besedami in občutke prenesejo preko not. Za posladek pa Respighi v eni od svojih pesnitev doda simpatično ptičje žvrgolenje, da se poslušalec še bolj vživi v skladbo. Antično vzdušje, kot sem ga poimenovala zaradi svojih občutenj, pa z navdihom impresionizma ustvarjajo tudi nekatera dela Mauricea Ravela in Claudea Debussyja. Debussy je svojo glasbo prepletal z vtisi iz narave. Na primer rada prisluhnem njegovi simfonični pesnitvi Morje in orkestralni izvedbi nokturna Sirene, saj sta obe deli zaviti v mehkobo plesa med valovi in morjem, ki ga spremlja pesem siren. Ne gre samo za poslušanje, gre tudi za doživljanje. Tudi balet Dafnis in Hloa Mauricea Ravela za impresarija Djagileva me popelje v daljne antične čase arkadijskih pokrajin, ki sem jih že omenjala. Mogoče je nagnjenje do romantike tisto, zaradi katerega se tako vživim v skladbe, a si brez glasbe in bogastva občutkov, ki ga prinese, res ne predstavljam vsakdana.
Glasba za konec tedna
Kaj bi na tem svetu počeli brez glasbe? Ne, čisto zares sprašujem. Kajti že od majhnega uživam v poslušanju glasbe, ki me prevzame, potegne vase in tudi privzdigne. K melodijam se obrnem kadarkoli in kjerkoli, saj so kot zatočišče oz. mali svet, kjer ustvarim vzdušje in se poberem, ko padem na dno. Z veseljem pa odkrivam tudi novo glasbo. Na Mojih pejsažih sem že nekajkrat pisala o svojih priljubljenih skladbah in popevkah, pa tudi o novih odkritjih. Pri poslušanju oz. uživanju v glasbi ne verjamem v omejitve. Zakaj bi se nekdo oziral na to, kaj drugi pravijo o tvojem glasbenem slogu? Kot tudi na drugih življenjskih področjih moraš pobrskati za tistim, kar je tebi všeč in v tem uživati.
Pravim ji ‘glasba za konec tedna’, a je easy listening seveda primeren za katerikoli trenutek. Govorim o moji najljubši glasbeni zvrsti, ki je bila najbolj priljubljena v začetkih druge polovice 20. stoletja. Ampak ne, to ni glasba iz preteklosti. Po mojem mnenju je še kako primerna za današnje čase, saj s svojo lahkotnostjo in nežnimi toni zlahka zdrsne v ozadje, kjer predvaja čarobne melodije za naša ušesa. Spomnim se gramofonskih plošč (ko bi bilo tako preprosto najti nadomestne dele za gramofon v teh dneh), ki so predvajale čudovito glasbo, v katero sem se vedno znala vživeti. Glasba je zame tista, ki da pravi feeling in ustvari neko posebno vzdušje, kar mi je zelo pomembno. Sedaj tudi sama rada prisluhnem popevkam prek predvajalnika glasbe ali pa poslušam radio (Aktual), a je še vedno tista prava stvar, ko se usedem in se prepustim užitku skladb in kavne omame, zato ker. Nekatere skladbe niso nujno iz zvrsti easy listeninga, so tudi iz zvrsti džeza in popularne glasbe in se med seboj prepletajo, a jih z veseljem uvrstim na svoj seznam predvajanja. Primer tega so glasbeni ustvarjalci Sting, Melody Gardot, Chris Botti, Alison Balsom, ipd. Ker je seznam skladb neskončen, izpostavljam le nekaj melodij, ki pobožajo moja ušesa in mi ustrezajo ob vsakršnem trenutku.
Wait Until Dark je skladba briljantnega Henryja Mancinija iz filma Wait Until Dark z Audrey Hepburn, ki mi je še posebej pri srcu. Seveda si rada zavrtim tudi glasbene posnetke iz Rožnatega panterja – tako iz izvirnega filma, kot tudi iz drugih različic s Petrom Sellersom. Mr. Lucky Goes Latin s sanjskimi ritmi melodij, kot so Lujon, Siesta, Cow Bells and Coffee Beans in Blue Mantilla ustvari sproščenost.
Eksotični glasbeni album Jewels of the Sea skladatelja Lesa Baxterja je res nekaj. Gre za oceansko navdahnjeno glasbo, melodije pa so kot valovi, ki se poigravajo s sončnimi žarki. Singing Sea Shells, Stars in the Sand in The Ancient Galleon so skladbe s spremljajočimi zvoki morja, tako da se lahko skorajda dobesedno dotikam scenerije, ki jo ustvarja glasbeni ustvarjalec.
Ko govorimo o easy listening glasbi, ne morem mimo Mantovanija in njegovih lahkotnih orkestracij. Some Enchanted Evening, Melba Waltz in Blue Tango je le nekaj skladb, ki se jih je Mantovani s svojim orkestrom dotaknil na svojstven način. In o, kako obožujem glasbo za tango. Tango Festival Roberta Stolza je bila z razlogom ena od najbolj predvajanih plošč na našem gramofonu, saj gre za brezčasno glasbo, ki privzdigne dušo in telo.
La Paloma je skladba, ki me poleg valčka Na lepi modri Donavi najbolj začara. Lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se je ne bi naveličala. Deluje kot instantna uspavanka in tega ne mislim v negativnem smislu. Najraje si jo zavrtim v izvedbi ansambla 101 Strings, ki so s svojim bogatim repertoarjem priljubljenih skladb iz vseh dežel in gledaliških odrov ter filma ponesli čudovito glasbo okoli sveta.
Pesem Strangers in the Night Franka Sinatre je že pravi standard, za katerega je glasbo napisal eden od mojih najljubših skladateljev easy listening glasbe, Bert Kaempfert. Moj mini izbor Sinatrinih pesmi in priredb, ki bi jih lahko poslušala kar naprej: Night and Day v orkestralni izvedbi, Call me, Summer Wind, Somethin’ Stupid, That’s Life, The Very Thought of You… Croonerji, kot so Sinatra, Dean Martin in Nat King Cole (Unforgettable) mi vedno polepšajo dan. Nežne melodije, ob katerih tistih nekaj minut s skodelico kave sanjarim.
Včasih sem ure in ure iskala easy listening skladbe in jih tudi poslušala pozno v večer. To je plesna in poslušalna glasba, ki nikoli ne bo šla iz mode. Tako sem nekega dne naletela tudi na Berta Kaempferta in od takrat so njegove glasbene priredbe, kot so Moon Over Baja, Footprints in the Sand in Say Si Si del mojega poslušalskega izbora.
Pri volji za Chopina
Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del.
Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.
Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.
Nokturno za nedeljski večer
Klasična glasba je kakor bleščeča toplina in sij luči, ki skozi veje in liste mareličnega drevesa sijeta na ograjo v mesečini… Z užitkom se prepustim, ko se poigrava z mojimi čustvi; počutim se, kot da sem na valovih, ki jih morje nežno potiska sem in tja. Klasično glasbo sem spoznala prek domačih gramofonskih plošč, pri starih starših pa sem na gramofonu navijala easy listening. Morda bi na tej točki omenila, da ne poslušam zgolj ene glasbene zvrsti; z veseljem prisluhnem mnogim glasbenim izvajalcem iz različnih zvrsti, všeč sta mi denimo glasbeni skupini The Mavericks in Pink Martini, a bomo o tem še govorili v naslednjih prispevkih. Ne strinjam se s tem, da je klasična glasba le za poslušalke in poslušalce, ki se tako resno jemljejo ali pa samo za dogodke s črnimi kravatami. Skladba, ki me je pritegnila v poslušanje klasične glasbe, je bil valček Na lepi modri Donavi. Skupaj z barkarolo (Belle nuit, ô nuit d’amour) iz Hoffmannovih pripovedk in skladbo Panorama iz baletne suite Trnuljčica (P. I. Čajkovski) menim, da tvori trikotnik glasbenih del za tiste trenutke, ko se počutim lahkotno kot peresce. Naslednje klasično delo, ki se mi je zelo priljubilo, je Italijanski capriccio P. I. Čajkovskega. Sem velika ljubiteljica njegovih del; nekaj let sem celo vodila fanlisting za omenjenega skladatelja. V svojih delih je izkazoval globino svojega karakterja v širokem razponu od nežnega do udarnega. Pri klasični glasbi obožujem njeno brezčasnost; všeč mi je v kateremkoli letnem času in v vsakem trenutku. V jesenskem šelestenju listja prisluhnem allegru iz Vivaldijevega violinskega koncerta »L’Amoroso«. Španski capriccio Rimskega-Korsakova, Tango F. Tarrege v izvedbi Narcisa Yepesa, Concierto de Aranjuez in Concierto Andaluz J. Rodriga pa so polni udarnih skladb, ki poživijo, navdahnejo in spodbudijo misli, dušo in telo. So španska verzija Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. Ob deževnem popoldnevu rada prisluhnem Ravelovemu Klavirskemu koncertu. V zimskem popoldnevu pa me navdihne Čajkovski s Simfonijo št. 1, ki tudi zveni kot vožnja s sanmi po zasneženi poti. Simfonija št. 5 J. Sibeliusa pa je kot kapljice, ki po dežju narahlo padajo z vej sadnega drevja, saj deluje kot svež zrak…
…
Tisoče zvezd je na nebu,
le ena zame gori,
na gladini morja njen sij se odbija,
prodorna globina tvojih oči.
Ko meščeva luč bo svetila,
in ura devet zadoni,
v globini svojih oči me prikleneš,
na svetu sva le jaz in ti.
S toplino jantarja me božajo tvoje oči,
amazonka sem v tvoji bližini,
nobene zvezde sijaj jih ne prekaša,
sijejo kot tigrove oči v mesečini…