Posts in Category: Skozi fotografski objektiv
Glasba za konec tedna
Kaj bi na tem svetu počeli brez glasbe? Ne, čisto zares sprašujem. Kajti že od majhnega uživam v poslušanju glasbe, ki me prevzame, potegne vase in tudi privzdigne. K melodijam se obrnem kadarkoli in kjerkoli, saj so kot zatočišče oz. mali svet, kjer ustvarim vzdušje in se poberem, ko padem na dno. Z veseljem pa odkrivam tudi novo glasbo. Na Mojih pejsažih sem že nekajkrat pisala o svojih priljubljenih skladbah in popevkah, pa tudi o novih odkritjih. Pri poslušanju oz. uživanju v glasbi ne verjamem v omejitve. Zakaj bi se nekdo oziral na to, kaj drugi pravijo o tvojem glasbenem slogu? Kot tudi na drugih življenjskih področjih moraš pobrskati za tistim, kar je tebi všeč in v tem uživati.
Pravim ji ‘glasba za konec tedna’, a je easy listening seveda primeren za katerikoli trenutek. Govorim o moji najljubši glasbeni zvrsti, ki je bila najbolj priljubljena v začetkih druge polovice 20. stoletja. Ampak ne, to ni glasba iz preteklosti. Po mojem mnenju je še kako primerna za današnje čase, saj s svojo lahkotnostjo in nežnimi toni zlahka zdrsne v ozadje, kjer predvaja čarobne melodije za naša ušesa. Spomnim se gramofonskih plošč (ko bi bilo tako preprosto najti nadomestne dele za gramofon v teh dneh), ki so predvajale čudovito glasbo, v katero sem se vedno znala vživeti. Glasba je zame tista, ki da pravi feeling in ustvari neko posebno vzdušje, kar mi je zelo pomembno. Sedaj tudi sama rada prisluhnem popevkam prek predvajalnika glasbe ali pa poslušam radio (Aktual), a je še vedno tista prava stvar, ko se usedem in se prepustim užitku skladb in kavne omame, zato ker. Nekatere skladbe niso nujno iz zvrsti easy listeninga, so tudi iz zvrsti džeza in popularne glasbe in se med seboj prepletajo, a jih z veseljem uvrstim na svoj seznam predvajanja. Primer tega so glasbeni ustvarjalci Sting, Melody Gardot, Chris Botti, Alison Balsom, ipd. Ker je seznam skladb neskončen, izpostavljam le nekaj melodij, ki pobožajo moja ušesa in mi ustrezajo ob vsakršnem trenutku.
Wait Until Dark je skladba briljantnega Henryja Mancinija iz filma Wait Until Dark z Audrey Hepburn, ki mi je še posebej pri srcu. Seveda si rada zavrtim tudi glasbene posnetke iz Rožnatega panterja – tako iz izvirnega filma, kot tudi iz drugih različic s Petrom Sellersom. Mr. Lucky Goes Latin s sanjskimi ritmi melodij, kot so Lujon, Siesta, Cow Bells and Coffee Beans in Blue Mantilla ustvari sproščenost.
Eksotični glasbeni album Jewels of the Sea skladatelja Lesa Baxterja je res nekaj. Gre za oceansko navdahnjeno glasbo, melodije pa so kot valovi, ki se poigravajo s sončnimi žarki. Singing Sea Shells, Stars in the Sand in The Ancient Galleon so skladbe s spremljajočimi zvoki morja, tako da se lahko skorajda dobesedno dotikam scenerije, ki jo ustvarja glasbeni ustvarjalec.
Ko govorimo o easy listening glasbi, ne morem mimo Mantovanija in njegovih lahkotnih orkestracij. Some Enchanted Evening, Melba Waltz in Blue Tango je le nekaj skladb, ki se jih je Mantovani s svojim orkestrom dotaknil na svojstven način. In o, kako obožujem glasbo za tango. Tango Festival Roberta Stolza je bila z razlogom ena od najbolj predvajanih plošč na našem gramofonu, saj gre za brezčasno glasbo, ki privzdigne dušo in telo.
La Paloma je skladba, ki me poleg valčka Na lepi modri Donavi najbolj začara. Lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se je ne bi naveličala. Deluje kot instantna uspavanka in tega ne mislim v negativnem smislu. Najraje si jo zavrtim v izvedbi ansambla 101 Strings, ki so s svojim bogatim repertoarjem priljubljenih skladb iz vseh dežel in gledaliških odrov ter filma ponesli čudovito glasbo okoli sveta.
Pesem Strangers in the Night Franka Sinatre je že pravi standard, za katerega je glasbo napisal eden od mojih najljubših skladateljev easy listening glasbe, Bert Kaempfert. Moj mini izbor Sinatrinih pesmi in priredb, ki bi jih lahko poslušala kar naprej: Night and Day v orkestralni izvedbi, Call me, Summer Wind, Somethin’ Stupid, That’s Life, The Very Thought of You… Croonerji, kot so Sinatra, Dean Martin in Nat King Cole (Unforgettable) mi vedno polepšajo dan. Nežne melodije, ob katerih tistih nekaj minut s skodelico kave sanjarim.
Včasih sem ure in ure iskala easy listening skladbe in jih tudi poslušala pozno v večer. To je plesna in poslušalna glasba, ki nikoli ne bo šla iz mode. Tako sem nekega dne naletela tudi na Berta Kaempferta in od takrat so njegove glasbene priredbe, kot so Moon Over Baja, Footprints in the Sand in Say Si Si del mojega poslušalskega izbora.
Moj dnevnik dišav
Toplo pomladno jutro je prežeto s svežino mila. Pogrešam ozračje malega francoskega mesteca G., ki ga z besedami ne znam opredeliti. Začutim toplino na koži in zrak, dišeč po soncu me spodbudi, da te občutke obudim v sebi. Eden od mojih prvih spominov na dišave se skriva v parfumskem milu, saj milo in vrtnice dišijo tako subtilno, kot bi svoj vonj razkrili samo zame. V steklenički parfuma je tisto najbolj očitno, kar pričakujemo. Vendar pa je bistvo očem skrito. Nisem zbirateljica, saj menim, da je dišava nekaj osebnega in si želim, da poda tudi neko sporočilo o uporabniku ali uporabnici. V Rimskem navdihu večnosti sem svoje potovanje opisala tudi z dišavnimi notami. Elementi, kot so citrusi, bazilika, koriander in breskev moje čute ponesejo v antične čase, obenem pa so to sveže formulacije, ki me privzdignejo in niti približno ne delujejo zatohlo. Nazadnje sem na primer odkrila dišavo z eteričnim oljem bergamotke in muškatnim oreščkom, ki so jo navdahnile nimfe hesperide. Svet dišav je vse okoli nas, le po Horacijevo se moram ustaviti in užiti trenutek. Parfumska mila zame delujejo osvežilno, kot perilo, ki se suši na zraku. Seveda pa so mila očarljiva na svoj način, zavita so namreč v dekorativen papir, ki doda pridih romantike starega sveta. Ko vrtnarim, pa si rada približam vrtnice in obudim njihov nežen vonj, saj se nekatere sorte uporabljajo tudi v parfumski industriji. Dišave uporabljamo za različne priložnosti in na razne načine, med drugim tudi zato, da si izboljšamo razpoloženje. Napoleona Bonaparta poznamo kot vojnega taktika, ki je dišavi pripisoval enak poživljajoč učinek kot ga ima kava. Na robček je kapnil nekaj kapljic kolonjske vode in se z njim odišavil po ustnicah, čelu in sencah. Kako preprost in nevsiljiv način za odišavljenje! Moj najljubši način uporabe pa je odišavljenje šala. Tako je košček parfumskega sveta za vse težke in lahke trenutke tesno ob meni.
Izbor mojih prispevkov
Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.
Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.
Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.
Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.
Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.
Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.
Rdeči mesec na obzorju
V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotovilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.