Posts in Category: Skozi fotografski objektiv

Ogledalo kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe

Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzdignejo kot listek v vetru.

Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?

Vrnitev v paradiž

Če ste si morda prebrali moje ljubezensko pismo Velikemu Gatsbyju v prejšnjem delu Razmišljanj o neizpetih junakih, potem veste, kako zelo mi je pri srcu to Fitzgeraldovo delo. Pa tudi omenila sem že, da je omenjeno delo postalo moja najljubša knjiga v tistih dneh, ko sem jo prvič prebrala. Še sedaj se spomnim tistega vonja, ki ga je imela omara z drsnimi vrati, ko sem vzela Velikega Gatsbyja s police, da bi si knjigo znova prebrala. Do knjige Veliki Gatsby gojim zelo spoštljivo mnenje, saj mi pomeni veliko več kot zgolj naslov in dobro zgodbo o zabavah v Gatsbyjevi vili, predlagam pa, da si več o tem preberete v prejšnjem delu Razmišljanj.

Sedaj, ko smo to povedali, pa se posvetimo naslednjemu draguljčku iz mojih knjižnih polic. Ta trenutek je na moji nočni omarici zbirka kratkih zgodb z naslovom Babylon Revisited and Other Stories, ki jih je skrbno napisal moj najljubši pisatelj. Najbrž mi ni treba posebej omenjati njegovega imena, kajneda? Ko sem pričela brati The Ice Palace, ki je ena od zgodb v zbirki, so me spreleteli enaki občutki, kot pri branju preostalih Fitzgeraldovih del. Njegovo pisanje je tako čudovito, kot bi te poljubljale besede iz knjige. Ker sem imela za prebrati še nekaj del Agathe Christie, sta mi Poirot in Hastings delala družbo pri kavi, nato pa sem razmišljala o tem, kaj naj preberem. Moj pogled se je ustavil na knjigi Tender Is the Night, nato pa zdrsnil do zbirke kratkih zgodb. V prvi zgodbi The Ice Palace je Sally Carrol dekle iz Georgie, ki obišče svojega zaročenca Harryja v zasneženem mestu. Ko se Sally Carrol nekega septembrskega popoldneva pogovarja s svojimi prijatelji, se zdi, da si želi umika iz ustaljenega ritma svojega življenja; da je obtičala v družbi ljudi, ki ne želijo sprememb, živijo v preteklosti, uživajo v lenobnih dneh in nočeh in jim preprosto ni mar, dekle pa hrepeni po dogajanju. Na obisku pri Harryju spozna starše, prijatelje in pa tudi profesorja Rogerja, ki deluje kot nekakšna uteha za vso neudobnost neznanega kraja. Neke noči med sprehodom zavijeta okoli vogala in na vrhu hriba zagledata svojo destinacijo, ledeno palačo, ki je v mestu niso postavili že lep čas. S skupino prijateljev se povzpnejo do palače in med tavanjem Sally izgubi stik s skupino. Ujeta med debelimi stenami ledu prestrašena Sally čaka, da jo bo kdo prišel iskat in razmišlja. Ko jo končno pridejo iskat, Sally zakriči, da se hoče vrniti domov; svoj mir najde šele, ko spomladi s svojega okna opazuje življenje okoli sebe in se zopet pripelje okoli v starem Fordu prijatelj Clark. Zgodba Babylon Revisited pa govori o Charlieju, ki pride iz Prage v Pariz; tu prebivata sestra njegove pokojne žene in njen soprog, ki skrbita za Charliejevo hčer Honorio. Marion, Helenina sestra, Charlieju ni naklonjena; Charlie je namreč nekega večera po neprijetnosti Helen zaklenil ven med snežnim metežem. Ko preboli osebne težave, Charlie pride v Francijo, da bi si uredil v Pragi dom s Honorio. Na žalost Lorraine in Duncan, smotanca iz starih dni uganjanja norčij, premešata zadeve. Že večkrat sta poskušala izvrtati naslov Charliejevega hotela, ko pa se pojavita pri vratih na dan pomembnega sestanka, na katerem bi se odločalo, kdo bo skrbel za Honorio, je to za Marion več, kot lahko prenese. Charliejev načrt, da bi zaživel s Honorio, je preložen za pol leta. Še ena od zgodb, ki se mi zdi posebej zanimiva, je The Diamond as Big as the Ritz. Zgodba je rahlo fantastično naravnana in govori o Johnu iz manjšega kraja na reki Mississippi. V šoli se spoprijatelji s Percyjem, ki ga povabi domov čez počitnice. Percy živi nekje v Montani, a je pot do družinskega gradu zapletena. Washingtonov château namreč počiva na diamantu, večjem kot je Ritz-Carltonov hotel! Zgodba o Percyjevih prednikih in diamantih je prepletena s skrivnostmi. John se na obisku zaljubi v Percyjevo sestro Kismine, z njo načrtuje tudi poroko in pobeg; Percyjev oče varuje družinsko skrivnost tako, da obiskovalce in pa tiste, ki pomotoma naletijo na grad, zadrži kot ujetnike. Učitelju italijanščine pa je uspelo pobegniti, zato nekega dne nad gradom poletijo avioni. John in sestri Kismine in Jasmine pobegnejo, preostali člani družine z osebjem vred pa se odločijo še naprej varovati diamante… Naši trije junaki se nameravajo odpraviti v Johnov domači kraj.

V omenjeni zbirki je še veliko brezčasnih zgodb, ki pričajo o pisateljevih dobrih zamislih. Če še niste seznanjeni s Fitzgeraldovimi deli, je Babylon Revisited and Other Stories lepa priložnost, da vas zapelje pisateljev očarljivi slog; ne dvomim, da vas bo s svojim lepim pisanjem osvojil in se boste k zgodbam vračali.

Moj čajni ritual

Čaj je že od nekdaj del mojega vsakdana. Ko sem včasih zgodaj zjutraj prišla k starim staršem, smo skupaj popili skodelico sadnega čaja, kasneje pa je čaj postal moj spremljevalec pri pisanju jutranjih strani. Takrat sem si pripravljala Darjeeling čaj. Čez čas sem tudi sama osvojila nekaj pravil pri pripravi čaja; moj najljubši namig je, da v čajniku zavrtite malce vode, ki ste jo pripravili za čaj, preden z njo prelijete čajne lističe. Če lahko dodam, ta namig deluje čarobno! Čeprav različni proizvajalci predlagajo drugačne temperature, pri katerih naj bi prelivali posamezne čaje, menim naslednje: ne verjamem v to, da se zeleni čaj preliva z vrelo vodo! Zeleni čaj ne mara ekstremov. Če zamudite pravi trenutek (kar se rado zgodi, če ste zamišljeni), ne skrbite, saj lahko vrelo vodo pustite čakati nekaj minut (dve ali tri), preden prelijete čajne lističe. Kot sem omenila že na začetku, sem ljubiteljica Darjeeling čaja; ste že poskusili Muzo, ki izhaja iz vrtinčastih višin okoli Mount Everesta? Skodelica Muze je okraste barve in sadnega, milega okusa. Prav tako mi je všeč tudi mešanica nepalskega črnega čaja s koščki burbonske vanilje; to je pa čaj za dušo, ki te očara s pomirjajočim okusom po vanilji in kakavu. Kaj pa menite o nekoliko dekadentni kombinaciji kitajskega črnega čaja s koščki kakava, pomarančne lupinice in vanilje? Če mene vprašate: kar pošljite skodelico tega gladkega čaja v mojo smer. Raj za brbončice!

Moj favorit med čaji je Long Jing, zeleni čaj iz Kitajske. Njegovo ime pomeni »zmajev vodnjak«, izhaja pa iz bližine starega cesarskega mesta Hangzhou. Če lističe čaja zajamem z gupi žličko in nekajkrat vdihnem, zaznam vonj po piškotih in cvetlicah. Ker pripravljanje čaja sega že tisočletja nazaj, obstaja veliko različnih načinov priprave čaja, ki se razlikujejo med navadami v posameznih državah; meni pa je všeč preprosta priprava čaja – čaj namakam v vroči vodi. Vodo zavrem ali pa ne zavrem, odvisno, kateri čaj si pripravljam; nato z vročo vodo oplaknem čajnik in z vodo prelijem čajne lističe. Počakam 90 sekund, če si pripravljam Long Jing in cedilo z lističi odložim na krožniček. Presto!

Ne pijem le pravega čaja. Zvečer popijem tudi skodelico zeliščnega čaja; to je lahko kamilični čaj, komarček, kumina in janež, ali pa morda kakšna prastara mešanica zelišč, ki spominja na nekaj, kar so morda pili v nekih davnih časih – mimogrede, še kdo drug gleda zgodovino britanskih gradov? Čaja ponavadi ne pijem s sladkorjem, včasih pa sem ga sladkala z medom. Včasih si pripravim tudi chai, vendar pa uporabim malo mleka in malo vode, poleg pa dodam še kapljico kokosovega mleka. Na mojem čajnem meniju je tudi čaj z mlekom – saj vem, v očeh puristov bom najbrž vzbudila zgražanje, vendar pa ne maram predalčkanja. Ne, mleko je osvežilen dodatek črnemu čaju, če vam je všeč, pa dodajte še kanček sladkorja ali vaše sladilo po izbiri.

Dragi bralec / bralka, upam, da sem ti dala nekaj namigov za pripravo čaja in sem te morda navdahnila za pripravljanje čaja; če pa si že čajni entuziast, pa ti predlagam, da tudi ti meni pošlješ kakšen namig.

Lahkotnost gibanja

Joga je (po mojem mišljenju) stanje miselnosti, ne pa nekaj, kar se počne v gorskem letovišču s stoterimi gejzirji; menim, da prakticiranje prevzvišenih jogijev ne bi smelo biti skrito našim očem. Za prakticiranje joge navsezadnje ne potrebuješ izjemne opreme ali oblačil. Včasih si denimo za tek potreboval zgolj dobre superge, danes pa si pri teku lahko nadeneš vse, le kuhinjskega korita ne. Oprema ni pomembnejša od športa, s katerim se ukvarjaš. Pri prakticiranju uporabljam le blazino z nekaj milimetrsko debelino v barvi petroleja in pisano odejo. Seveda pa lahko samo meditiram tudi pred spanjem ali na stolu ob mizi – potrebujem le tisto miselnost v moji glavi. Česa sem se naučila ob izvajanju joge? Da moram biti bolj levjesrčna – hrabra in odločna, da so pozitivne misli tiste, ki štejejo. Moj najljubši položaj v jogi (asana) je Urdhva Mukha Svanasana, ki me poživlja. S Terryjem nama je skupna ljubezen do Adho Mukha Svanasane; če veste, kako se hrtki pretegujejo in priklonijo k igri, potem veste, katero asano imam v mislih. Adho Mukha pomeni sloneti z obrazom navzdol, svana pa pomeni psa. Prav tako sta mi všeč asani Virabhadrasana I in II, pred kratkim pa sem poletela tudi v Salabhasani – v kobilici. K jogi me je pripeljal qi gong, tradicionalna kitajska praksa, ki tako kot joga in tai chi združuje meditacijo z gibanjem. Zame je joga eliksir radovednosti, navdiha in akcije – in kako je ne bi prakticirala?