Po postiljanju postelje sedem k mizi, da bi napisala nekaj vrstic v blok. Iz čajnika mi uspe izžeti še nekaj kapljic čaja, ki je že mlačen. Res je, da se včasih vprašam, zakaj mi ne uspe hkrati pisati in uživati v čaju? Ali eno ali drugo. Čisto po Konfucijevo; pisanje in pitje čaja sta rituala, v mojih očeh nezdružljiva, kajti vsak od njiju zahteva posebno pozornost. Med pisanjem se nočem ustavljati, saj so moje misli bolj podobne InterCityju. Ko pijem čaj, pa z dlanmi objamem skodelico, se naslonim nazaj na stol, zaprem oči in vdihnem aromo čaja. Pogledam skozi okno in se ozrem v modro nebo; prepredeno je s prozornimi oblački, a si ogledam tudi linije, ki jih na nebu puščajo letala. Saj ni pomembno, kje sem ali koliko je ura, ščebetanje ptic vselej pritegne mojo pozornost. Ko moja ladja pluje po morju, so takšni trenutki moje zvezdnato nebo, pod katerim priplujem nazaj v pristan.

Ta trenutek, ki je tukaj in zdaj, šteje. Ko se dotakneš svojih misli, ki potujejo pred teboj, ali pa ko skočiš na vsak vlak, ki stoji na peronu, tedaj ne doživiš polnosti nekega trenutka. Povsod si in tudi tvoje misli so povsod, nikjer pa nisi v svoji polnosti s srcem, dušo in telesom. Ko sedim v lokalu ali pa kje drugje, opažam obsesivno brkljanje po mobilnih telefonih. Že en sam stik z očmi ti pove, da je oseba odsotna z vsem svojim bitjem. Ob tem pomislim na roman Isaaca Asimova z naslovom Jeklene votline… Na tem strastnem drsenju prstov po zaslonih mobilnih telefonov je nekaj, kar me spominja na juho v konzervah in ljudi, ki potujejo po tekočih trakovih – kar je povsem surrealistično! Eden od mojih malih užitkov je sedenje v kavarni na terasi, ko je zunaj prelep dan. Počasi srkaš preprosto kavo in se naslonjen/a na stol prepustiš trenutku. Trg se koplje v sončnih žarkih zgodnjega jutra in vznemirja tvoje čute. Kako lahko zamudiš kaj takšnega? Morda pa sploh ni prelep dan in piazza ni obsijana s soncem; lahko se namaka v dežju. Vdihnem in izdihnem, tukaj sem in zdaj, z občutkoma svežine in brezčasnosti. Ko začutim šepet vetrca v rimskih borovcih, še bolj verjamem v Užij današnji dan in v vse preostale romantične neumnosti, zaradi katerih se je vredno ustaviti in poduhati cvetje, kavo ali parfum na polici – navsezadnje je bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.