Skorajda sem prepričana, da ima vsakdo med nami ali pa vsaj večina svoj recept za potico, ki ga je poverbal po starih starših. In vsakdo meni, da je ta recept tisti tapravi in da se v lahkotnosti testa in polnosti nadeva nahaja skrivnost plešočih in dišečih juter. Poznamo veliko variacij potice – ta je lahko orehova, rozinova, neka druga kombinacija ali pa moja najljubša pehtranova s skutnim nadevom in rozinami, kakršno sta delala moja stara starša, ki sta, kot to neprestano ponavljam obvladala zadeve v kuhinji. Recimo. Bolj je bilo podobno dvoboju med sabljačema, ampak o tem nekaj vrstic nižje. Reklamni oglasi nam poskušajo predstaviti naše stare starše kot t.i. kuharske mojstre, v kar resno dvomim. Navsezadnje živimo v drugačnih časih kot naši stari starši, vmes se je marsikaj spremenilo, tehnike so postale bolj izpopolnjene. Nekateri nismo imeli starih staršev, ki bi živeli na vasi, ampak v mestu in tam niso poznali mentrge, kaj šele da bi doma pekli kruh. To je odvisno od tega, v katerih časih in na kakšni lokaciji so živeli naši stari starši, vendar pa ne verjamem, da so razmišljali le o hrani. Mogoče so nekatera dekleta vzgajali za gospodinje, a najbrž ne v tej smeri, da bodo pekle umetniški kruh in postavljale na mizo jedilnike iz kuharice sestre X. Gre za zgodbico o toplini kmečke kuhinje. Kljub temu pa je stara mama po očetovi strani, ki je nisem dobro poznala živela drugače kot babica po mamini strani. Čeprav se njeno življenje ni vrtelo samo okoli kuhanja, je redno pekla kruh z drožmi iz pšenične in ržene moke. Spekla je več hlebov hkrati, da so trajali čez teden, kasneje pa je kruh kupovala. Kakorkoli že, nek ritual in recimo mu ritual, ker je bil tako pomemben pa sta moja stara starša (po mamini strani) prakticirala ob praznikih. V mislih imam proces peke potice, ki je zahteval veliko energije in živcev. Ali je kuhinja prostor za dva? Kaj pa vem. Comme ci, comme ça. Nekateri se najbrž grozno dobro dopolnjujejo, drugi radi sami zasijejo. Meni pa so všeč nasprotja, ki se privlačijo. Da se ustvarijo kontrasti in se zadeve malo ogrejejo – seveda v pozitivni smeri. Kot redna obiskovalka sem zjutraj vstopila v kuhinjo v stanovanju starih staršev. Našla sem ju stlačena med štedilnikom in hladilnikom, kjer sta neumorno posvečala pozornost testu za pecivo. Nagnjena sta bila namreč nad visoko posodo, ki sta jo postavila na študijski stolček in s kuhlo (dolgo kuhalnico) gnetla testo za potico. Verjela sta v optimalno gnetenje. Če sedaj pomislim na to, je njuna kuhinja v času priprave potic spominjala na mini pekarno s samimi dobrotami – vse je bilo v pričakovanju orehove in rozinove potice s polnima nadevoma. Še danes mi potica pomeni nekaj posebnega, čeprav si vedno znova pravim, da je ne bom pripravila. A jo vseeno. Pa ne zaradi praznikov, ampak zaradi tistega občutka srčnosti, ki jo ustvari peka potice, da nekaj spečeš oz. pripraviš sam/a. Podobno je s kruhom. Čeprav občudujem kuharsko zavzetost mojih starih staršev, pa njunim tehnikam in postopkom večinoma ne sledim. Vsak človek sčasoma razvije neke svoje metode. Zanimanje za kuhanje in peko me je prevzelo kar samo od sebe. Všeč so mi bile nekatere jedi, ki so jih pripravljali doma, a se kuhanja najbrž sploh ne bi lotila, če ne bi poudarjali pomena domače priprave hrane. Po sistemu Shu Ha Ri verjamem v neke temelje in tehnike tudi pri kuhanju, hkrati pa ustrežem svoji radovednosti in se lotim česa drugačnega. Svet kuhanja je, če si odprt/a za novosti in eksperimentiranje ravno tako čaroben kot vsaka druga dejavnost, ki se je lotiš z radovednostjo.